Zaradi nujnosti zagotavljanja sredstev za vzdrževanje nepremičnine, je država uvedla t.i. rezervni sklad, v katerega morajo vplačevati sredstva vsi etažni lastniki stavbe. Stanovanjski zakon in Stvarnopravni zakonik določata, da je obvezen rezervni sklad za vse stavbe, ki imajo več kot dva etažna lastnika in osem posameznih delov npr. stanovanj, poslovnih prostorov. V rezervni sklad lastniki vplačujejo mesečno, sredstva pa vodi upravnik na posebnem računu, ki je ločen od njegovega poslovnega računa. Sredstva rezervnega sklada je mogoče uporabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja, ki so sprejeta v sprejetem načrtu vzdrževanja, kakor tudi dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije, za plačilo izboljšav, nujnih vzdrževalnih del, za odplačevanje v te namene najetih posojil in za zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad. Etažni lastniki nimajo pravice zahtevati povračila sredstev vplačanih v rezervni sklad, niti nimajo pravice zahtevati njegove delitve. Če etažni lastniki ne plačujejo v rezervni sklad, lahko upravnik sproži postopek izvršbe.
Stroške, ki izvirajo iz naslova lastništva stanovanja, krijejo vsi etažni lastniki v skladu s solastniškimi deleži, ki se lahko opredelijo s pogodbo o medsebojnih razmerjih.
Z denarjem v rezervnem skladu upravlja upravnik. Denar je shranjen na posebnem računu, ki v primeru stečaja upravnika ni del njegove stečajne mase, niti ne morejo nanj poseči upravnikovi upniki. Denar lahko nalaga zgolj v depozite pri bankah, državne obveznice in vrednostne papirje centralne banke. V pogodbi o upravljanju lahko etažni lastniki določijo, da lahko upravnik dviguje sredstva iz rezervnega sklada le skupaj z enim od etažnih lastnikov, ki ga določijo etažni lastniki v pogodbi. Če upravnik opravlja upravniške storitve za več večstanovanjskih stavb, mora za vsako stavbo posebej voditi knjigovodsko evidenco sredstev rezervnega sklada.
Višina prispevka
Merila za določitev najnižjega prispevka, ki ga mora plačevati posamezni etažni lastnik v rezervni sklad, so površina posameznega dela v etažni lastnini, starost nepremičnine in rekonstrukcija nepremičnine.
Starost nepremičnine se ugotavlja enkrat letno. Glede na starost se nepremičnine uvrščajo v 4 starostne razrede, ki so podlaga za izračun višine prispevka v rezervni sklad. V prvem razredu so nepremičnine do vključno 10. leta starosti, v drugem od 11. do vključno 30., v tretjem od 31. do vključno 60. V četrtem razredu so nepremičnine starejše od 60. let.
Če je bila na nepremičnini opravljena celovita rekonstrukcija, se šteje, da je starost nepremičnine v prvem letu po rekonstrukciji 5 let. Če je bila izvedena delna rekonstrukcija, se šteje, da je starost nepremičnine v prvem letu po rekonstrukciji 20 let.
Za nepremičnine, ki so v prvem starostnem razredu (do vključno 10 let starosti) prispevka v rezervni sklad ni treba plačevati. Za nepremičnine v drugem starostnem razredu je najnižji prispevek 0,2 €/m2, v tretjem 0,25 €/m2 in v četrtem 0,3 €/m2 mesečno.
