Ministrstvo za kulturo je v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Društvom arhitektov Ljubljana in Zvezo društev arhitektov Slovenije, izdalo priložnostno zloženko, s katero želi investitorje spodbuditi k odgovornejši energetski sanacij hiš, stanovanjskih blokov, vrtcev, šol, javnih in poslovnih stavb. Sanacije, ki smo jim priča v zadnjih letih, so v pretežni meri obravnavane zgolj kot tehnične nadgradnje, pri čemer pa se popolnoma pozablja na oblikovno arhitekturni vidik sanacij in s tem varovanja javnega prostora ter naše skupne stavbne dediščine. Energetska sanacija stavb je priložnost za ohranitev bogastva našega skupnega prostora.
Zgibanka poseben poudarek posveča stavbni dediščini povojnega obdobja, torej slovenskemu modernizmu (1950–1980), ki je zaradi uporabe različnih materialov na fasadah (vidni beton, opeka, kovina, kamen, les …), ki so hkrati likovni elementi, še posebej občutljiv za prenovo in energetsko sanacijo. Zaradi prekratke časovne oddaljenosti ta najobsežnejši stavbni fond še ni v celoti valoriziran in kulturnovarstveno zaščiten, čeprav gre za pomembno arhitekturo, ki predstavlja višek slovenske arhitekturne inovativnosti in ustvarjanja tako na področju urbanizma kot stavb in interjerjev.
Z zgibanko želijo investitorje posebej opozoriti na objekte, ki so zaščiteni kot kulturna dediščina pa tudi na stavbe, ki nimajo statusa kulturne dediščine vendar zanje presodimo, da izkazujejo enovito oziroma kvalitetno oblikovanje. V obeh primerih se lahko investitorji obrnejo na ZVKDS, na katerem deluje tudi Strokovna komisija konservatorjev za arhitekturo 20. stoletja, ki je na razpolago z napotki glede morebitnih posegov v arhitekturo.
V zgibanki so povzeli nekaj osnovnih usmeritev za ohranjanje kulturne dediščine, namenjene pa so zgolj osnovnemu obveščanju, kako vzdrževati in energetsko sanirati stavbe, saj usmeritve ne nadomeščajo kulturnovarstvenih pogojev in soglasij, kot jih opredeljuje zakonodaja.
Osnovno vodilo pri energetski sanaciji objektov, tako kulturne dediščine kot druge kakovostne arhitekture mora biti ohranjanje pristnosti. Pri vseh posodobitvah oziroma zaradi njih izvedenih spremembah v notranjščini in na zunanjščini objekta je potrebno v največji možni meri ohraniti temeljne značilnosti posameznega objekta.
Ohranimo dolgoročno kakovost in povišajmo ekonomsko vrednost naših stavb s premišljeno energetsko sanacijo.
Zloženka